Postaja samobitno

Premiera 12. marec 2020, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Predstava traja 50 minut in nima odmora.

Avtor in izvajalec Klemen Janežič
Dramaturginja Sara Živkovič Kranjc 
Skladatelj Branko Rožman
Glas Nina Ivanišin
Letalnik (dron) Mark Bizilj
Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel
Kostumograf Timotej Rosc
Vizualni oblikovalec Pikto
Fotografinja Urša Premik
Asistenti Sandi Skok, Fabio Liberti, Jernej Bizjak, Dušan Janežič, Nina Ivanišin
Posebna zahvala Andrej Omejec, Brigita Janežič

Predstava raziskuje našo vpetost in avtonomnost znotraj današnjega zahodnega ustroja in vpliv obdajajočega okolja na našo prvobitnost. Avtor črpa osnovo za svoja eksistenčna in relacijska preizpraševanja iz različnih situacij in stanj, ki jih ključno zaznamuje negacijski oziroma negativni predikat ne-, kot so denimo nemoč, nesprejemanje, neodgovornost, neodločnost, negotovost, pa tudi iz želje po smiselnem in vse bolj potrebnem ravnotežju med naravno in človeško stvarnostjo ter ustvarjeno dejanskostjo v podobi sistema. Raziskovanje subjektove samobitnosti se zaradi njegove vpetosti v obstoječi sistem in tudi zaradi skritosti tega, kar raziskuje, znotraj telesnega, fizičnega, kaže kot dvojni koreografski izziv, saj samobitnost ni neznana le občinstvu, temveč tudi raziskujočemu subjektu. Ta zavzame prastaro šamansko podobo človeka, odetega v živalsko kožo, ki se v stiku z vsem neznanim na svoji poti, v prostoru, ki ga zamejujeta prva ločnica teme in svetlobe, transformira – pravzaprav ga vseskozi zaznamuje izkušnja drugega, ki se refleksivno vpisuje v subjekt kot travma rojevanja v novo. Janežičevo koreografsko kartografiranje človeške in ne nazadnje posameznikove evolucije se tako zgodi v dveh etapah – prvo bi lahko označili kot porajanje iz kokona in privajanje na svetlobo, gre torej za proces individuacije, medtem ko se v drugi fazi subjekt zavozla z ambivalentnim stikom z letalnikom (dronom), simbolom tehnološkega tujka, ki ga raziskujoči spoznava med dvema skrajnima roboma – fascinacijo in zavračanjem v obliki tesnobe. Z najdenjem ničelne točke, v kateri postane gib alegorija za podobo misli oziroma čisto energijo, Janežič sklene svojo pot telesno-duhovne prebujenosti v odrskem kontekstu, ki spominja na Dalíjevo nadrealistično likovno kompozicijo Postaja Perpignan (La Gare du Perpignan). Prav to delo je slikar po domnevnem izkustvu kozmogonične ekstaze leta 1963 razglasil za središče vesolja, ki je v Janežičevem primeru subjekt sam v končni podobi navidezne statičnosti, v kateri pa se v resnici vrtinčijo intenzivni, mikroskopski gibi z nakopičeno energijo, ki naposled eksplodira v končnem prizoru razodetja kot nepovratni točki v samobitnost.