Muzikofilija: Zgodbe o glasbi in možganih

Premiera 28. februar 2020, Anton Podbevšek Teater
Predstava traja 65 minut in nima odmora.

Predstavi sledi pogovor v okviru usposabljanja Mlado gledališče.

Režiserka in avtorica odrske adaptacije Ivana Djilas
Dramaturginja Jera Ivanc
Skladatelj Boštjan Gombač
Avtorica videa Vesna Krebs
Scenografka Sara Slivnik
Kostumografka Jelena Proković
Asistentka kostumografije Katarina Šavs
Svetovalka za jezik Barbara Rogelj
Oblikovalka izvirne podobe Eva Mlinar
Fotografinja Barbara Čeferin

Zasedba
Aleš Valič, Aljaž Jovanović, Boštjan Gombač

Britanski klinični nevrolog, profesor in pisec Oliver Sacks (1933–2015), ki se je skromno označil za "preprostega podeželskega zdravnika in pripovedovalca zgodb", je avtor številnih znanstvenih člankov in kar nekaj svetovnih knjižnih uspešnic, za katere je prejel več prestižnih nagrad najvidnejših ameriških literarnih, znanstvenih in akademskih ustanov. Sacks je zaslovel predvsem s knjigo Prebujanja (Awakenings) o kliničnih primerih pacientov, ki so preživeli pandemijo spalne bolezni z začetka dvajsetih let 20. stoletja, po motivih knjige pa so posneli tudi istoimenski film z igralskima zvezdnikoma Robinom Williamsom in Robertom de Nirom. Strokovna javnost je bila ob njegovih znanstvenih uspešnicah dolgo zadržana, pri čemer so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z resno znanostjo, nekateri pa so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki jih v slogu freak showa Phineasa Taylorja Barnuma prikazuje kot bizarne in eksotične primerke človeške vrste. Sam je bil prepričan, da so prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah eksemplarični in da z njimi ne osvetljuje zgolj vpliva in doživljanja nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo nepričakovane vidike delovanja možganov. Odgovoru na vprašanje o smislu človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo filozofija, umetnost in znanost, se je Sacks najbolj približal v knjigi Muzikofilija: zgodbe o glasbi in možganih, ki jo je kot cikel različnih zgodb nesistematično snoval vse od šestdesetih let 20. stoletja. Zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter o vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira številnim možganskim poškodbam, sicer usodnim za avtobiografski, zgodovinski ali jezikovni spomin, namreč kažejo, da je glasba močnejša in nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo, in da igra ključno vlogo pri razumevanju človeka, njegovih možganov in njegove zavesti.