Prehodi

Kje in kdaj se v gledališču zgodi prehod v vzporedni svet? Je to točka v času, prostor, dogajanje v njem? Na odru, v parterju, v ložah, na balkonu? Z vstopom v dvorano, v foaje ali že na stopnišču v teater? Koliko se zgodi v garderobah, fundusu, tehničnih delavnicah? Se prehod iz vsakdanjega v umetniško zgodi z nanosom ličil, s preobleko, s prižigom reflektorjev, z dvigom zavese? 

Fotograf Boštjan Lah, mogoče zato ker je tudi sociolog, najpogosteje fotografira ljudi. Ujame jih v drži, dogajanju, osredotočenosti, odzivu. Beleži situacije. Nagovarja k misli, ki gre od ujete situacije naprej. Kot gledalcem se nam zdi, da ga fotografirani po večini niso opazili, pa naj gre za ulično, gledališko ali katero drugo zvrst. K uspehu zagotovo pripomore optična naprava, ki lahko močno približa pogled, ne da bi pri tem nujno v neposredno bližino fizično postavljala tudi fotografa. A pri ujetih trenutkih Boštjana Laha gre za več: ostaja nekako neizpostavljen v načinu opazovanja in odzivanja. Pogosto ga srečujemo, nikoli pa ni zares vpadljiv, saj se zna zliti. Iz te zlitosti nato opazuje, zaznava in stiska na sprožilec. Zdi se, da sproža z mešanico vnaprejšnjega koncepta in trenutnega, nenačrtovanega odziva.

Serija fotografij iz gledališkega zaodrja vzbuja močan dvojni vtis. Prvi, nedvomen in jasen gradi osnovno sporočilo – teater nikakor ni samo čas trajanja predstave, ni zgolj končna interakcija med igralci in gledalci, je tudi prej, potem in v ozadju. Marsikaj, česar gledalčevo oko ne vidi neposredno, morda skozi učinek. Drugi, še močnejši vtis pa je občutek pričakovanja. Skoraj otipljivo se zdi, da se bo vsak čas nekaj zgodilo. Vse se pripravlja na začetek prehoda. Osredotočenost narašča in z njo napetost. V tem naraščanju se giblje človek z aparatom, ki je drugače osredotočen, pri tem pa se zdi miren, preudaren in pozoren. Osredotočen na osredotočenost.

dr. Jerneja Ferlež