Borštnik je mrtev

Pa ne samo Ignacij. Vsaj za letos.

 

Dežuje. Po Mariboru se vlečemo kot ljubljanska megla (ml).

 

Vse od včerajšnjega večera, ko smo po ogledu Treh sester naleteli na novico, da FBS zapira svoja vrata, še preden jih je zares odprl.

Seveda je razumljivo. Seveda je to popolnoma logično. Seveda smo to pričakovali. Nihče noče prispevati k širjenju virusa, ki je naša življenja v preteklem letu ovil v plasti izolacije in medsebojne razdalje. In Borštnikovo je v prvi vrsti druženje. Če prevedem v trenutno situacijo, torej v prvi vrsti nevarnost. Z odsotnostjo študentov, zaprtim Tračem in maskami na obrazih festival verjetno tako ne bi mogel zaživeti z vzdušjem preteklih let. Kljub temu pa je bil, v kakršni koli obliki, začetek festivala poln obljub – obljub slutenj življenja, ki neumorno teče in se odvija in nasploh vztraja, ne glede na vse. Obljub tega, da se vse enkrat konča in da se konce in začetke enkrat, kmalu, spet sme proslaviti. Da je mogoče tudi gledališče, s svojo nujo po prisotnosti, po tukaj-šnjosti, zdaj-šnjosti, po bližini in neumornem delovanju, ena tistih sil, ki jih ni mogoče ustaviti. Z virusom ali politiko.

 

Ne bom se spuščala v iskanje razlogov, da se gledališča zapirajo, da se zapirajo cerkve enih, medtem ko cerkve drugih ostajajo odprte. V prevpraševanje tega, kaj je zdravorazumski ukrep in kaj še eno represivno dejanje trenutne vlade in kako prikladno je, da včasih oboje pač pomeni isto. Ne bom se spuščala v iskanje krivca. Na tem področju nisem stokovno podkovana in tu za to ni pravo mesto.

 

Ob petih se odpravim na senzorialni sprehod po mestu.

 

Ob sedmih na še enega.

 

Ste začutili razliko?

 

Megla po Mariboru se še kar vleče. Popredborštnikovo vzdušje (tt). Čas je za glavno dejanje. Otvoritev in pokop Borštnikovega srečanja 2020. Nekako se zdi primerno, da se gledališča zapro s plesno predstavo. Dotik premnogega števila plesalcev (vsaj glede na predpise), kože na koži, gib brez besed. Povzetek tega, kar smo spet izgubili. Čutenje.

 

Tudi podelitev je tokrat spominjala na podelitev nagrade znotraj lokalnega teatra.

Polprazna dvorana, topel in iskren, v naprej ne-pripravljen govor nagrajenca, aplavz, ki traja. Le tradicionalno naštevanje sponzorjev, govori umetniškega direktorja, podžupana in sekretarke nas opominjajo, da gre pravzaprav zadržavno slovesnost.

Da gre za slovesnost te države. V tem času.

 

A v tem članku se izrecno ne bom spuščala v komentiranje govorov. Tu ni prostora za kritično misel o besedah, s katerimi je govornica jasno začrtala že poprej znan in problematično ozek pogled na gledališče in umetnost kot celoto. Ni prostora za komentiranje konformne uniformnosti nekaterih nagovorov, niti ni prostora za postavljenje vprašanja, kako bi lahko kateri izmed vseh, ki so dobili prostor pred mikrofonom, le-tega izrabil za podajanje v tem trenutku neizmerno nujne misli o neodvisni in kritični umetnosti. A to ni politično obarvan članek. Zato vsega tega ne bom omenila. Naj pa mi bo odpuščeno vsaj, če citiram samo droben stavek nagrajenca: Gledališče ne bo umrlo, dokler bo človek. Pa razumite to s takšno konotacijo, kot se vam zdi primerno. In naj se v interpretacijah, katero izmed besed po želji zamenja z umetnost, svobodomiselnost, upor[1].

 

Prstan je podeljen. Predstava (zadnja) odigrana. Oboje zaznamuje tisto, kar je bilo po večini svečanim nagovorom odrečeno – dolg, več-večminutni aplavz. Aplavz, ki se tokrat razlega po dvorani, je namenjen nastopajočim. Je namenjen Borštnikovemu nagrajencu. Je. A trma in nuja, ki jo občinstvo občuti, ki občinsvo žene, da neumorno potiska dlan ob dlan in se ne gane s svojih sedežev in ostaja le še trenutek dlje v dvorani, je morda, za nekatere, tudi upor. Upornost, ki izraža, zakaj smo tu. Ki jasno pokaže, da nas je sem pripeljala umetnost sama. Svoboda izraza, bivanja in ne kakšna formalnost, slovesnost ali nagovor. Aplavz govori. Tu je naše mesto. Sem se bomo vrnili. Tu bomo vztrajali.

 

Govori potihnejo. Glasba predstave izzveni s stopinjami nastopajočih. Ostaja slutnja aplavza.

Dvorane so prazne. Steptana zemlja na travnikih priča o druženju minule noči. Maske na obrazih, nezmožnih očesnega kontakta pričajo o ledeni dobi, ki nas je začasno odela.

 

Sonce sije.

 

Z neprespanimi koraki se vlečemo od SNG-ja proti železniški postaji.

 

In gledališče živi. Med plastmi ledu in negotovosti ostajajo neizbrisne slutnje živosti.

Pa berite slednje kot gledališče, umetnost, svoboda ali upor.

Kakor pač mislite, da je na tem mestu primerno.

 

Urša Majcen,

17. 10. 2020

 

 

 

[1] Beri: Svoboda ne bo umrla, dokler bo umetnost. Umetnost ne bo umrla, dokler bo človek. Dokler bo človek, bo umetnost pomenila upor.