Prvobitnostne okončine

Refleksija o predstavi Postaja samobitno

Joseph Beuys je srečal raznovrstnost, ekstenzivnost in kontrakcije svojega obstoja. Prepoznal je spoj predhodnega s prihodnjim in to takšnim, kakršnim si še predstavljati ne bi mogel. Če se je v prejšnjem stoletju boril proti neobstoju in nemoči uveljavljanja zahodnega kapitalističnega ustroja, stroja za asfaltiranje, je zdaj imel moč odgovarjati z gibalnimi, do perfekcije izvedenimi odgovori na eho neokapitalističnih smeti, ki jih pobiramo in ustvarjamo znova in znova, dan za dnem. Joseph Beuys je postal Klemen Janežič, Janežič pa je ostal Klemen.

Slike premikajoče se gmote, ovite v kože, dlake, prvobitnostne materiale na zloščenem parketu delujejo galerijsko, performativno, fluxusovsko. To je izjema v današnjici stremljenja h končnemu produktu, kot ultimativni in edini pomembnosti predstavljanja. Izvedba levitve je proces, ki se odvija tukaj in zdaj, pred našimi očmi. Je nenehno in brezkončno raziskovanje, odkrivanje, začudenje, veselje, žalost, strah, ponos, sreča, neodobravanje, moč in neusahljiv zagon. Je možno torej leta 2020 prikazati proces, in ne samo matematično podkrepljenega produkta? Spoj različnih gibalnih izrazov, ki so kot nekakšen odgovor na neverjetne muke zahodnega človeka, da bi nekoč, nekje vsaj za ščepec sekunde dosegel ideal koncentracije in nenehne fluidnosti vzhodnjaških teles, ki se s staro tradicijo v peščici še zmeraj borijo proti splošni uniformiranosti. Igra z organskimi, nepovezanimi in divjimi barbarskimi gibi z lepimi, skoraj rusko baletno definiranimi pozami, ki v svoji popolnosti vseeno spominjajo na šamanski obred, na grško arhitekturo in hkrati na robotsko repeticijo popolno izvedenih gibov, odrezanih, hladnih, nenadnih, nasilnih, nečloveških v toplem človeškem telesu, krvavem telesu. Sredstva, s katerimi proces – performans zdravi nemirnega duha, se ne zaključujejo le v gibu, pač pa so izkušnja za celovitost človeškega bistva. Zvoki, šamanistične mantre, začinjene s sodobnejšimi ritmi, ustvarjeni s človeškimi telesi, glasovi različnih barv, nižin, moči, vdih/dih/izdih, mrmranje in besede, katerih izvora ni moč prepoznati, pa tudi nočem ga prepoznati – so svet zase in so tako tuje, da omogočajo ponotranjenost in prepoznanje samega sebe znotraj njihovega zvena. Vonj kože, znoja, lesa in drugih gledalcev se pomeša in se zdi, da se spreminja skozi metamorfozo performerja-gibalca, ki se brez prestanka levi in obrača zdaj proti evoluciji, v drugem trenutku pa sočasno z njo, naprej. Četudi kdaj za trenutek še dodatno zahrepeni po povratku nazaj, se zaveda, da ta ni mogoč. Ubranost naključij, ki je zagotovila tako nenaden in nepojasnjen razvoj človeka v tehnološkega bionika, zabrni z robotskim insektom. To bitje dokumentira naš habitus. Zaskrbljujoče je, kako dokumentira občutke in čustva. Privlačen je, na videz nekontroliran, bežeč, begajoč – človek si ga poželi, kako si človek poželi vse, kar mu je neznano. Hrepeni po prepoznanju in transformaciji nepoznanega v rekognicijo.

Ne samo, da je Postaja samobitno pristajališče bolj ali manj samobitnih posameznikov – spoznanje, kako gledati in opazovati proces, ki je sicer do potankosti izdelan, pa vendar daje občutek slučajnosti in naključnosti, kar je nekaj najtežjega v uprizoritveni umetnosti – je tudi izjemen prikaz močne koncentracije, zavedanja telesa in izjemnega gibalno izraznega obraza, ki niti za trenutek ne pozabi na svoje dodatne funkcije, ki jih ostali dela telesa ne posedujejo. Harmonija in disharmonija, kadar je to potrebno, obraza in telesa je redka, je ena izmed veščin, ki jih le redko lahko zasledimo v gibalnih performansih. V drugačnih časih bi se nekaj takšnega doživelo kot šamanski obred, kjer publika diha s performerjem, diha drug z drugim v svojem telesu in v nezavednih procesih telesa doživlja prav takšno levitev. V drugačnih časih bi takšna gibalna poslastica lahko bila nekaj takšnega, kot so bili performansi jugoslovansko-madžarske umetnice Katalin Ladik s sodobnimi elementi. To si lahko predstavljamo kot izkušnjo petdesetminutnega predihavanja, raziskovanja in gibalne obogatenosti izraza v naših očeh in morda celo v telesih tistih, ki so gibalnemu izrazu bližje.

Nika Korenjak