Viktorija 2.0

ali kaj se dogaja z Viktorijo tega vesolja?

Viktorija nas pričaka na kolesu. Potem v roke prime teniški lopar in nazdnje boksarske rokavice. Nevsiljivo nas povede v svet preigravanja vprašanj samopodobe in sredstev za dosego cilja. Igra se z vzporednimi življenji Viktorij, ki so suhe lepotice, in Viktorjev, ki imajo svoj avto, v katerem brzijo po svoji poti idealnega življenja. Vse je igra in vendar je vse nekje zares. V prihodnosti ali že sedanjosti mladih gledalcev. Občinstvo se pripovedovanim zgodbam nasmiha in tekom predstave nujno vzpostavi do njih svoj odnos, ki pa tokrat ni voden ali usmerjan v katerokoli skrajnost. To je verjetno največja lepota predstave mladih, ki je namenjena mladim. Predstava sama namreč ne zahteva opredelitve ali odločitve, hkrati pa občinstvu z odsotnostjo vnaprej podanih zaključkov nežno potiska proti iskanju svojih lastnih odgovorov in prevpraševanj le-teh.

A kljub relativno nežni niti zgodbe "lepe Viktorije" moj pogled neprestano privlači "debela Viktorija". Lutka namreč večji del predstave sedi nekje na robu mize ali pod njo. Z zanimivo in mestoma nekoliko nespretno igro se vzpostavi obstoj "debele Viktorije", bržkone, da bi poudarili različnost od svoje idealnejše različice, tekom predstave pa se jo povsem zanemari. "Debela Viktorija" v odnosu z igralko (Zala Ana Štiglic) ponuja namreč vzpostavitev lastnega lika, ki se na kakršenkoli način odziva na življenje svoje soimenjakinje. Ko opazujem debelo lutko, ki polovico predstave žalostno ždi nekje na robu, ne namerno zapostavljena, si tako želim izvedeti še njeno zgodbo, predstavljeno na podobno neinvaziven način. Ali bi morda njena persona morala živeti v pripovedovalki zgodbe sami? Ta namreč ves čas niha med poistovetenjem z ne-idealno Veroniko in vzpostavitvijo lastne persone, ki pa deluje precej bolj uporniško in samozavestno, kot "debela Veronika".

Tako Veronika 2.0 skozi simpatično pripovedovanje, pravzaprav skozi domiselno, sicer tehnično mestoma nedovršeno igro z raznimi predmeti, mladim res ponuja prijeten, nepovršinski obisk gledališča. Hkrati pa v tovrstni način igre in pripovedi potopi komajda več kot prst in s tem zrelejše občinstvo pusti lačno globljih čustev ter strastnejših odnosov do sveta okoli katerekoli Veronike – suhe, debele ali te iz našega vesolja.

 

um