Pogovor s Petrom Boštjančičem,

prejemnikom Borštnikovega prstana 2020

Slovenski gledališki inštitut v Ljubljani vsako leto po zaključku Festivala Borštnikovo srečanje gosti prejemnico ali prejemnika Borštnikovega prstana. Ker je poslabšana epidemiološka situacija izvedbo javnega dogodka letos preprečila se je teatrologinja Ana Perne z lavreatom Petrom Boštjančičem pogovarjala na odru Stare dvorane SNG Maribor.

Objavljamo posnetek pogovora, v Slovenskem gledališkem inštitutu pa so o nagrajencu zapisali spodnje vrstice. 

"Ko te enkrat objame Shakespeare, v katerem je vesolje in ki je bil nedvomno obdarjen z božansko iskro, se ti zdi marsikaj drugega povsem banalno," je leto 2007, ko je prejel Glazerjevo listino, povedal Peter Boštjančič. Med njegovimi izrazitejšimi igralskimi upodobitvami so prav vloge v uprizoritvah nekaterih Shakespearovih iger: naslovna v Hamletu (SLG Celje, 1981, režija Vida Ognjenović) – podal ga je kot "izredno senzibilnega" po besedah Andreja Inkreta, ki je njegovi stvaritvi posvetil tako rekoč kritiko v celoti, Boštjančič pa je zanjo prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca –; nadalje Shylock v Beneškem trgovcu (SLG Celje, 1995, režija Ivica Kunčević) – vloga, za katero je na Borštnikovem srečanju prejel svojo drugo nagrado občinstva –; pa spet naslovna v Rihardu III. (Drama SNG Maribor, 2004, režija Eduard Miler), kjer je po kritiškem mnenju Slavka Pezdirja "zgradil mogočno prikazen emblematičnega nadčasovnega negativca".

Pred študijem igre in umetniške besede na AGRFT je Boštjančič kot dijak v Mariboru obiskoval igralsko šolo in nato najprej vpisal študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 1981 je v nekem pogovoru takole spregovoril o dveh osebah, ki sta nanj bistveno vplivali: "Ni mi žal leta na komparativi. Pirjevec je bil krasen. V mladem človeku je znal sprožiti tisto, kar je najvažnejše. Začel sem se opredeljevati. Spoznaval sem samega sebe. Avtorefleksija je tisto, kar igralec potrebuje. Potrebuje pa tudi tisto, kar je vame, v Milado, Miloša Battelina, Vlada Novaka vsadil Jože Zupan, igralec mariborskega gledališča, ko je delal z našo amatersko skupino v Slavi Klavori. Spoznanje, da je igralstvo študij. Študij in poštenost do samega sebe. Teater je v prvi vrsti iskrenost."

Po študiju se je Boštjančič zaposlil v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in tam – ob vmesnih angažmajih v SNG Maribor – ostal do leta 1996, nakar se je pridružil ansamblu mariborske Drame, kjer tudi po formalni upokojitvi še vedno ustvarja. V več kot štirih desetletjih igralske kariere je na gledaliških odrih odigral prek sto vlog in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Ob že navedenih omenimo vsaj še priznanje za vlogo Branka Mitića v Prevzgoji srca Dušana Jovanovića (SLG Celje, 1980, režija Mile Korun); podelilo mu ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije, ki je leta 2017 k temu dodalo še odličje Marija Vera za življenjsko delo na področju dramske igre. Leta 1988 je za vloge, ki jih je ustvaril v dveh uprizoritvah Drame SNG Maribor, prejel nagrado Prešernovega sklada, in sicer za Nadvojvodo Viscontija in Ivana Marojevića v Metastabilnem graalu Nenada Prokića (režija Jovica Pavić) ter Saljonija v Treh sestrah Čehova (režija Vito Taufer). Za mentorsko in režijsko delo v mariborskem Studiu gledališče, ki ga je ustanovil leta 1998, pa je leta 2009 prejel zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije.