to jabolko, zlato

Praizvedba 5. december 2019, Štihova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana
Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora. 

Režiser Primož Ekart
Dramaturginja Simona Hamer
Lektorica Maja Cerar
Kostumografka Jelena Proković
Skladatelja Duo Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
Vokalistka Nina Šardi (JUNEsHELEN)
Koreografinja Rosana Hribar
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak
Asistentka dramaturgije (študijsko) Helena Šukljan
Asistentka kostumografije Katarina Šavs
Mojster luči Luka Malovrh
Tonski mojster Drago Potočnik 

Zasedba
Barbara Cerar k. g.
Mirjam Korbar 
Nika Rozman k. g. 
Mia Skrbinac
Primož Vrhovec k. g.

Simona Semenič s svojo prepoznavno pisavo vsekakor predstavlja vrh slovenske sodobne dramatike. Večkratna Grumova nagrajenka in nagrajenka Prešernovega sklada v tekstu to jabolko, zlato osvetljuje žensko seksualnost, ki se je loteva iskreno, igrivo, tudi žgečkljivo, predvsem pa osvobajajoče prizemljeno. Njeni (ženski) liki slalomirajo med željo in obvezo, zaupnostjo in odtujenostjo, intimnim hrepenenjem in družbenimi pričakovanji, med prav in narobe … vse do vrhuncev, kjer "se cajt ustavi in potem cajt stoji". Gledališko potentno panoramo prizorov in zgodb, ki se v edinstvenem prepletu duhovitih dialogov, mojstrskih monologov in poetičnih didaskalij postavlja pred gledalca, je režiral Primož Ekart, ki se je v preteklosti že dvakrat uspešno spopadel z dramatičnim opusom Simone Semenič. 
Besedilo to jabolko, zlato, ki je bilo leta 2017 nominirano za Grumovo nagrado v okviru 47. Tedna slovenske drame, vzpostavlja povsem svoja pravila, ki se spletajo okrog avtorice (ženskega avtorja), spolnosti, kot jo poznajo ženske, odnosov, kot jih vidijo ženske, in ne nazadnje v realnosti, v kateri sodobne ženske (iz)živijo svoje fantazije. Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da so moški z odgovorom radikalnega feminizma doživeli lastno objektivacijo, a jim protagonistke vseeno puščajo dovolj prostora, da v medsebojnih odnosih razberemo dileme obeh spolov glede partnerskega odnosa, ljubezni, varanja, celo do spovedovanja. Gre za dinamično prepleten diskurz vzporednih zgodb, ki v dialoški in didaskalijski obliki omogoča fleksibilne in odprte režijske rešitve, oblikovanje dramskih vlog, ki so lahko drzne ali pritajene, simbolne ali eksplicitne, surove, in spet romantične. Jabolko – simbol prepovedanega sadeža, spoznanja, svobode in božanskega – v predstavi združuje ženske, žensko in moškega, žensko in svet v čisto erotično igro ter jo tako s plaščem spodobnega spretno obvaruje pred tem, da bi se pogreznila v pornografijo, in to povrh vsega v gledališču, v odprtem diskurzu z gledalcem.