Mladina brez boga

Premiera 22. februar 2019, ZKM Zagreb
Predstava traja 1 uro 45 minut in nima odmora.
Predstavi sledi pogovor v okviru programa Študentskega gledališča ob 21.00 na Malem odru SNG Maribor.

Avtor koncepta in režiser Borut Šeparović
Scenarista Borut Šeparović, Ivana Vuković
Dramaturga Borut Šeparović, Ivana Vuković
Sodelavec za odrski gib Damir Klemenić
Scenografa Borut Šeparović, Konrad Mulvaj
Avtorja videa in multimedije Montažstroj & Mitropa
Oblikovalci zvoka in glasbe Montažstroj, Michel Corrette, Antonio Vivaldi
Kostumografka Marta Žegura
Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek
Oblikovalec zvoka Bruno Fretze
Vodja predstave Petra Prša

Zasedba
Rakan Rushaidat
Ugo Korani
Boris Barukčić
Lucija Dujmović
Ivana Gulin
Ivan Pašalić
Bernard Tomić

Avtorski projekt Boruta Šeparovića Mladež bez boga (Mladina brez boga) bi lahko definirali tudi kot intertekstualno gledališko intervencijo ali celo fuzijo dveh kanonskih besedil – istoimenskega romana Ödöna von Horvátha (Jugend ohne Gott), ki je nastal leta 1938, v ključnem zgodovinskem trenutku, ki ostaja zaznamovan z nepreklicnim vzponom nacionalsocializma in tretjega rajha, ter socio-filozofske študije Heroji, množični umori in samomor Franca Bifa Berardija iz leta 2015. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja avtor in režiser Šeparović, je, kaj se poraja na senčni strani oziroma v praznem medprostoru ideologije nekega političnega sistema v relaciji do nosilcev njegove paradigme. Sprožilni dogodek Horváthovega romana – učiteljevo oštevanje učenca zaradi politično nekorektnega komentarja in skupinski napad na nemočnega učenca javnosti na očeh – porodi celo vrsto vprašanj, ki si jih v prvi vrsti zastavljajo nosilci sleherne paradigme že od Platonove Države naprej: "Kakšna bo ta generacija? Bodo njeni pripadniki dovolj trdni ali pa bo v njih prevladala kruta narava?" Ödön von Horváth je kot možni izhod iz te konfliktne praznine – še posebej ko ni več nobene avtoritete, nobenega boga, ki bi bdel nad nami – videl v mladih, ki berejo prepovedane knjige in se ne udeležujejo množičnih vojaških parad. Berardi trdi nasprotno in zavrača Horváthovo slepo upanje, pri tem pa do konca izpelje svoj pesimistični credo: demokracija v resnici nikoli ne bo vzpostavljena in kapitalizem nikoli ne bo premagan. Ko ni nobenega nasprotovanja več, se lahko zgolj vprašamo: "Kaj nam je storiti, ko so vse možnosti izčrpane?"